design: kamerad
powered by: e-orbit
Ivan Hribar: KRALJ MATIJAŽ

LIBRETO (izvirna libreta v enem dejanji)


VIR / ZGODOVINSKO OZADJE / PSEVDONIM / OCENA FRANA LEVSTIKA / PODATKI O AVTORJU / ŽIVELO SLOVANSTVO! / VSEBINA / PREPIS / BESEDILO

 


VIR: Besedilo je ohranjeno v avtorjevem rokopisu v arhivu Dramatičnega društva, ki je del knjižnične zbirke Slovenskega gledališkega inštituta. Na naslovnici je poleg avtorjevega psevdonima (spisal Bogomil Trzinski) in naslova tudi letnica nastanka: 1868. Velikost rokopisa oziroma zvezka, ki ima 36 neoštevilčenih strani, je 21x17 cm.

 


ZGODOVINSKO OZADJE

Mladi avtor je poslal svoje besedilo na natečaj Dramatičnega društva, ki naj bi vzpodbujal izvirno slovensko dramsko književnost. Razpisana je bila nagrada za tragedijo, dramo, opero in libreto, denarne nagrade pa je zagotovil kranjski Deželni odbor. Predpisana je bila tudi snov: slovenska ali slovanska zgodovina in drama iz sodobnega slovenskega ali širše slovanskega življenja. Ocenjevalci, med katerimi so bili najuglednejši literati in kulturniki (Josip Stritar, Fran Levstik…), z dramskimi deli niso bili zadovoljni in niso podelili prve nagrade. Drugače je bilo z opero in opernim besedilom. Nagrajen je bil Gorenjski slavček oziroma glasba Antona Foersterja in besedilo Luize Pesjakove. Na natečaj sta prispeli še dve operni besedili: Vojska in mir Antona Turkuša in Hribarjev Kralj Matijaž.

Na vrh

 


PSEVDONIM

Pod psevdonim Bogomil Trzinski (po rojstnem kraju) je najstnik Ivan Hribar poleg Kralja Matijaža napisal še sestavek z naslovom Govor, ki ga je objavil v Učiteljskem tovarišu leta 1867.

V izdaji pesniške zbirke Brstje (1872, soavtor Lipe Haderlap) je že uporabil svoje pravo ime.
Na vrh

 


OCENA FRANA LEVSTIKA

Poleg rokopisnega besedila, ki ni bilo nikoli uprizorjeno, se je ohranila tudi ocena predsednika komisije Frana Levstika (rokopis na obrazcu za ekspedit 17x10,5 cm), naslovljena Kralj Matjaš:

Misel ni slaba, igro takega zapopadka pisati, a izpeljava iznenada. Ima nektere momente dobre, a večina njih je skoraj smešna, vsaj pa neprimerna resnobi situacije. Jezik ne nar bolji, verzi premalo izpiljeni, rime grozovite. Ni dosti da se le piše in piše slovenski, treba dobro pregledavati take dela in popravljati jih. Mislim da ni sramota v tem smislu poznavati nam slavnejše pesnike vsih narodov, ki niso mogli dosti svoje predobre dele predelavati. Heine, Hugo in drugi. /Komentar/


Na vrh

 


PODATKI O AVTORJU

Politik Ivan Hribar (1851-1941) je v našem zgodovinskem spominu ostal zapisan predvsem kot ljubljanski župan (1896-1910). V svojem dolgem življenju je bil med drugim poslanec v dunajskem parlamentu, po prvi svetovni vojni pa minister in diplomat kraljevine SHS. Še ne dvajsetleten je za daljše obdobje odšel v Prago (1870-1876), kamor se je ponovno preselil kot veleposlanik (1919-1921). Kot politik je Hribar vplival na gospodarski, urbanistični, arhitekturni in kulturni razvoj glavnega mesta in dežele. Sodeloval je pri ustanavljanju ljubljanske Univerze in drugih najpomembnejših izobraževalnih in kulturnih ustanov. Deloval je kot odbornik Dramatičnega društva in vsestransko podpiral razvoj slovenskega gledališča.


Začetki njegovega literarnega ustvarjanja segajo v gimnazijska leta. Pesnik, pisatelj in dramatik Hribar se je uril tudi v prevajanju literarnih besedil. Njegovo najobsežnejše delo ter vrh njegovega esejističnega in publicističnega pisanja predstavlja knjižna izdaja spominov (Moji spomini I-IV, 1928-1933, ponatis v dveh knjigah 1983-1984).


Hribarjevo literarno in kulturno udejstvovanje je popisano v številnih člankih in zbornikih. Nekaj tega gradiva hranimo tudi v Slovenskem gledališkem inštitutu:



Na vrh

 


ŽIVELO SLOVANSTVO!


To sta zadnji besedi iz poslovilnega pisma Ivana Hribarja, preden je ob začetku okupacije aprila 1941 naredil samomor. Že kot sedemnajstletni gimnazijec je, ko je pisal besedilo Kralj Matijaž, menil, da so nam najbolj nevarni Nemci in da je prihodnost Slovencem zagotovljena le, če sodelujemo z drugimi slovanskimi narodi. V zrelih letih je svoje prepričanje opisal z naslednjimi besedami:


Na srečo je meni pogled že v zgodnji mladosti zdrknil daleč venkaj čez meje slovenske domovine, in kmalu nato tudi čez meje države. K slovanskim bratom! In zaznal sem, kako smo si jezikovno blizu, kar mi je dalo gotovost, da izviramo vsi iz ene velike, skoro četrt sveta zaseljujoče rodbine. Jezikovno sorodstvo mora pa naravno imeti izvor v krvnem sorodstvu. In zgodaj so se mi odprle oči, koliko to za nas uboge, tlačene, celo v ožji domovini zapostavljene in od priseljencev zaničevane Slovence pomeni. Sami – tako sem si večkrat ob tihem premišljevanju dejal – pač ne pomenimo mnogo. A če se naslonimo na svoje brate, moremo postati moč, pred katero bodo celo mogotci imeli spoštovanje. (I. Hribar: Moji spomini, 1. del, Ljubljana, Slovenska matica, 1983, str. 486).


V luči Hribarjevih čustev do slovanskih bratov je v besedilu Kralj Matijaž najbolj zanimiv njegov odnos do Poljakov oziroma do njihovega predstavnika Poljakovskega, ki iz sramu zaradi izdajstva Poljakov naredi samomor. Kakšno je to izdajstvo? Koga in kaj so izdali? Poljska je bila v času nastanka besedila razdeljena med Prusijo, Avstrijo in Rusijo. V eni od vstaj (1863-1864) so Rusi znova porazili Poljake. Ali je vzrok za nemilo usodo Poljakovskega tako imenovana januarska vstaja proti bratom Slovanom ali tedanja poljska politika v avstrijskem parlamentu?

Na vrh


 


VSEBINA

Kraj dogajanja je podzemska palača, v kateri že dolga stoletja spi kralj Matijaž. Stražar Svetovid ga pride budit: slovanska ljudstva so se dvignila in se končno začela osvobajati izpod tujega jarma. Začetno Matijaževo navdušenje se kmalu sprevrže v dvom: je že nastopil čas, da popelje svojo vojsko na površje? Tudi jablana, ki naj bi s svojimi cvetovi in plodovi naznanila pravi trenutek, je že stoletja mrtva. Na Matijaževo željo Svetovid zapoje borbeno pesem, vladar pa se odloči, da bo razposlal svoje ljudi v vse slovanske dežele, kjer bodo preverili, kaj se dogaja…


Nastopi pevec z liro; pridruži se mu zbor, ki opeva Matijažev pogum in spodbuja slovanska ljudstva k boju. Ko iz daljave zazveni pesem Hej Slovani, kralj za trenutek omahuje, nato naroči pijačo in zaukaže splošno veselje. Pevec zapoje veselo pesem, ki ljudem sporoča, da so cvetoče rožice in žvrgoleči ptiči v svoji radosti vredni posnemanja. Po dolgem snu bo njihovo petje ogrelo vsa srca. Ko prinesejo pijačo, nazdravijo Matijažu z ohrabrujočo napitnico: Slovani morajo premagati zatiralce in poseliti ves svet.


V Matijaževo podzemno domovanje se začnejo vračati odposlanci. Prvi pride Čeh, ki toži nad usodo zatiranega naroda in njegovih zasužnjenih voditeljev. Zbor zapoje napitnico, češki poslanec pa se ne more veseliti, ker njegovo ljudstvo trpi. Tudi naslednji poslanec Poljakovski ne prinese veselja: Poljaki naj bi izdali slovanstvo. Kot tretji prinašalec slabih novic vstopi Hrvatič. Tudi Hrvati neizmerno trpijo in zaman čakajo na rešitev. Na bolje se obrne s prihodom Bugarina: ta poroča o začetku vstaje in upa, da bodo Bolgari v naslednjem letu osvobojeni. Še bolj optimistično nastopi Srbić. Tudi pri njih so ovire, a jih bodo gotovo vse premagali. Kot predzadnji vstopi Rusov: kljub temu, da jih vsi neslovanski narodi ovirajo, Rusi v vseh pogledih napredujejo. Matijaža predzadnji odposlanec navduši, a v isti sapi izrazi skrb, kaj je s Slovenci, o katerih ni še nobene novice. Vendar žalostna vest pride od drugod. Vojak naznani, da si je Poljakovski vzel življenje. Ko na nosilih prinesejo mrtvega Poljaka, Matijaž ugotovi, da se je ustrelil, ker ni mogel prenašati vesti o zvestobi in ljubezni drugih slovanskih narodov, medtem ko so njegovi sonarodnjaki izdajalci slovanstva. Pevski del uvede žalostinka zbora, nadaljuje pa ga pevec s solom o spremenljivosti usode. Ko se vrne sel Ostrovrhar, ki je obiskal slovenski tabor v Žalcu, pesem iz melanholičnih tonov spet preide v borbene. Ostrovrhar poroča, da je bil žalski tabor s 15.000 udeleženci že drugi po vrsti: na prvem v Ljutomeru se je zbralo 7.000 ljudi. V Žalcu je bil Ostrovrhar priča zahtevam Slovencev po združitvi v »jedno slovensko kronovino« in vzklikom »kralj Matijaž je vstal, on se bo boril za našo reč!« Kralj Matijaž je vzradoščen in pozove navzoče k pitju slovenskega vina. Ko zbor slavi Slovane, vstopi kraljica Bogomira in zapoje pesem o ljudstvu, ki se bo osvobodilo. To napoveduje tudi jablana: po mnogih stoletjih je zacvetela. Novica dvigne kralja, ki ob spremljavi pesmi »Hej Slovaně« in pozivih na boj do poslednjega moža pohiti na površje.

 Na vrh



PREPIS


Na vrh



BESEDILO

 Na vrh