design: kamerad
powered by: e-orbit
Dušan Jovanović: PREDSTAVE NE BO


OSEBE / PODNASLOV / VIR / PODATKI O AVTORJU / VSEBINA / BESEDILO

 


OSEBE: 1ž 5m


PODNASLOV: igra v dveh delih
na vrh

 


VIR: Besedilo je izšlo v reviji Perspektive (letn. 3. 1962/63, št. 28/29, str. 1017 – 1037).


Groteska Predstave ne bo je žanrsko neopredeljiva igra, ki s poigravanjem in parodiranjem odpravlja mejo med odrom in občinstvom. V slovenski dramatiko je z vso radikalnostjo vnesla absurd in antirealizem oziroma ludizem, kakor je besedila tega tipa označila literarna veda. 
na vrh

 


PODATKI O AVTORJU

Dramatik, režiser in esejist Dušan Jovanović (1939) že več kot pet desetletij sooblikuje slovensko in širše gledališko dogajanje. V šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih je bil med ustanovitelji Študentskega aktualnega gledališča (ŠAG), Gledališča Pupilije Ferkeverk in eksperimentalnega gledališča Glej. Deloval je kot umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča (1978-1985) in pedagog na AGRFT (1989-2006).


Vzporedno z njegovimi režijami v gledališču (teh je okoli devetdeset) so nastajali tudi dramski teksti. Njegovo prvo in neuprizorjeno delo Predstave ne bo (1962) z igrivim ironiziranjem napoveduje besedila, ki so v naš literarni prostor vnesla radikalne vsebinske in oblikovne spremembe. Gre za drame Norci (1968), Znamke, nakar še Emilija (1969), Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka (1971), Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali Tuje hočemo – svojega ne damo (1972) in Žrtve mode bum-bum (1975). V naslednjih letih se je Dušan Jovanović na drugačen - in vendar z zgodnjimi teksti organsko povezan način - lotil družbeno angažiranih tem kot so informbiro, vojna, revolucija, svoboda posameznika, nasilje in totalitarizem. Najprej sta nastali Osvoboditev Skopja (1977) in Karamazovi ali Prevzgoja srca (1980), kasneje pa še balkanska trilogija, ki je bila odziv na vojne spopade v devetdesetih letih: Uganka korajže (1994), Antigona (1996) in Kdo to poje Sizifa (1997), če omenimo le nekatere. Vseh naslovov niti nima smisla naštevati, ker je Jovanović je napisal približno trideset dramskih tekstov; omenimo še Zid, jezero (1989), Don Juan na psu (1990), Klinika Kozarcky (1999), Ekshibicionist (2001) in zadnjega, Boris, Milena, Radko (2013).


Pogosto se je loteval dramatizacij proznih besedil, med njimi Dostojevskega (Besi; Blodnje), Bartola (Alamut) in Tolstoja (Ana Karenina). Napisal je številne scenarije, v zrelih letih pa se je ukvarjal tudi z esejističnim pisanjem. Leta 2011 je izdal pesniški prvenec (Nisem).
na vrh

 


VSEBINA

Igra se dogaja na enem samem prizorišču, ki je v didaskalijah opisano kot majhno obmorsko mestece. Z dvorišča, kjer je razobešeno spodnje perilo, naj bi se videla obala in majhen pomol. Sredi dvorišča leži zvezan N. Tako je od začetka do konca: ne oglasi se in z njim se nihče ne ukvarja. Statist 2 krpa mrežo, Statist 1 ne počne nič. Glavna protagonista sedita spredaj na vrtljivih stolih. V seznamu oseb sta označena kot navaden (X) in nenavaden človek (Y).


V prvem delu se skoraj do konca pogovarjata le X in Y, le na koncu se z nekaj replikami oglasi tudi eden od Statistov. Govori v glavnem Y, ki blebeta in kriči več ali manj same nesmisle. Ob tem je po pravilu nasilen in vulgaren. Teme od kulinarike do vojne in miru se vedno znova iztečejo v vsevedno presojanje ljudi in obtoževanje sogovornika. X mu odgovarja na kratko in je najprej pasiven in prijazen. V nadaljevanju se začne braniti pred obtožbami gostobesednega soigralca in postaja vidno prizadet. Y se sčasoma naveliča zmerjati le kolega in se posveti zmerjanju občinstva. Zaradi prisotnosti gledalcev dogajanje poimenuje kar kongres. X publiki razloži, da je videno in slišano zgolj improvizacija, plod igralčeve domišljije. Y je po njegovem mnenju s svojim blebetanjem pokvaril predstavo in ogrozil njeno nadaljevanje. Ko hoče X zapustiti prizorišče, ga Y pregovori, da ostane in brani svoje interese. Trdi, da se tudi X ni držal zapisanega besedila in je sokriv za nastalo situacijo. X sprejme izziv in konča prepir z grožnjo, zato se Y pred njim umakne in začne maltretirati druge. Do konca prvega dela ponižuje Prvega statista in zmerja občinstvo.


V drugem delu se dialog med obema glavnima igralcema nadaljuje po starih tirnicah, dokler ga ne prekine prihod Starke, ki išče sina. Y najprej trdi da je sin mrtev, pozneje pa njegovo smrt postavi pod vprašaj. Ker Starko ob tem ves čas brutalno ponižuje, Statist 2 tega ne prenese več in se mu postavi po robu. V vsej drami se mu učinkovito zoperstavi le on, na kar Y odreagira na svojski način: »Vse, kar govorimo je laž. Lajati na druge in lagati je zakon družbe in zakon teatra.« Proti koncu se utrudi tudi Y in izjavi, da je povedal vse in da naj ga pustijo pri miru. Soigralci (razen N-ja, ki se ne more premakniti) odidejo, a se kmalu vrnejo in ga z vzkliki »primite tatu« odvlečejo z odra.
na vrh

 

 

BESEDILO

 

na vrh