design: kamerad
powered by: e-orbit
Milan Jesih: PRAVOPISNA KOMISIJA

Žanrska opredelitev: zaradi mešanja slogov, zvrsti in žanrov je Jesihova igra najbližje dramatiki absurda. Njeni zaščitni znaki so humor, igra z jezikom, farsičnost in parodičnost. Glede na žanrsko pestrost in vsebinsko heterogenost je najbolje, da se po zgledu avtorja odpovemo kakršnemu koli podnaslavljanju.


ŠTEVILO OSEB / VIR / PRVA UPRIZORITEV / PODATKI O AVTORJUVSEBINA / BESEDILO

 


ŠTEVILO OSEB: 15 (6ž, 9m) oziroma 11 (4ž, 7m): dve igralki in dva igralca naj bi igrali po dve vlogi.

 


VIR: V Slovenskem gledališkem inštitutu sta ohranjena dva različna tipkopisa besedila. Prvi ima na naslovnici poleg imena in priimka avtorja in naslova še dva podatka: SLG Celje in 1983. Na drugem so trije: Slovensko ljudsko gledališče Celje, Cankarjev dom Ljubljana in letnica 1984. Starejši ima 86 str., novejši pa 92 str. Digitalizirana je novejša, popravljena in bolj čitljiva verzija.
na vrh

 


PRVA UPRIZORITEV: Koprodukcija Cankarjevega doma (premiera 16. 1. 1985) in SLG iz Celja (premiera 25. 1. 1985).


na vrh

 


PODATKI O AVTORJU

Milan Jesih (1950) je pesnik, dramatik in prevajalec. V študentskih letih je bil dejaven kot član pesniške skupine 442 in sodelavec neoavantgardnega gledališča Pupilija Ferkeverk.  Napisal je več deset gledaliških del, radijskih in TV iger, otroških iger in priredb. Najbolj znana je njegova prva drama Grenki sadeži pravice (1974). Med dramskimi besedili omenimo še Afriko, En sam dotik, Kobilo, Ljubiti, Pravopisno komisijo, Ptiče, Srebrno rebro, Tovariša Petra, Triko in Vzpon, padec in ponovni vzpon zanesenega ekonomista.


Tudi kot prevajalec se je v glavnem osredotočil na dramatiko . Njegov prevajalski opus obsega najpomembnejše drame Williama Shakespeara. Veliko je prevajal tudi iz ruščine (Ostrovskega, Gogolja, Čehova, Bulgakova in mnoge druge avtorje). Med njegovimi prevodi je treba omeniti vsaj še dela srbskega komediografa Branislava Nušića in še nekatera pomembna imena svetovne dramatike, npr. Ibsena, Sheridana,  Mishimo. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja.
na vrh

 


VSEBINA

Tako kot Jesihova prva igra Grenki sadeži pravice (1974) tudi Pravopisna komisija ohranja strukturo kratkih prizorov (v Pravopisni komisiji jih je več kot šestdeset), vendar so tako fabula kot osebe bolj oprijemljive in ne prehajajo neprestano v druge dramske like, kar avtorju omogoči njihov psihološki razvoj, čeprav v napotkih priporoča širjenje pomenske strukture z delnim podvajanjem vlog.


Uvodni nastop zbora, drdranje oziroma sklanjanje in stopnjevanje besed, ki na prvi pogled niso povezane, bralca/gledalca  uvede v poglavitno temo igre, pravopis. Jezikovne igre, metafore in aluzije  v tem besedilu niso le glavna vsebina in gonilo dogajanja, ampak gre za dramo, v kateri je jezik eksplicitno obravnavan kot najpomembnejša tema: dramske osebe so namreč jezikovni eksperti ali vsaj njihovi bližnji in se kot take izrekajo o jeziku, o občutljivih jezikovnih vprašanjih, stališčih in jezikovnih pravilih. Jezik je obenem glavna dramska snov  in sredstvo nasilja. V igri o instituciji, ki preučuje in zapoveduje jezikovne norme in pravila, so sodobniki prepoznali notranji ustroj Komunistične partije in družbeno kritiko obstoječega režima. Z današnje časovne distance lahko dogajanje v drami razumemo tudi kot luciden prikaz delovanja kakršne koli partije oziroma organizacije. Spremenjen družbeni kontekst verjetno še bolj podčrta prikaz anomalij in stranpoti akademske sfere, ki je v času nastanka služila bolj kot nekakšna krinka. Akademsko okolje sicer deluje po istih totalitarnih principih, a s svojimi specifičnostmi, ki so izpostavljene tudi v Pravopisni komisiji. Vsebina drame je torej folklora akademskega sveta, izdaje in klikaštvo, sklepanje in razdiranje zavezništev, izrinjanje in onemogočanje pravih ali namišljenih nasprotnikov, prepisovanje, kraja idej, doktoratov in znanstvenih člankov. V ospredju dogajanja so  velepomembni znanstveni sestanki, neskončne intrige in akademske debate v posteljah nadrejenih oziroma njihovih žena.


Jesih se spretno poigrava z družbeno razslojenostjo jezika, arhaičnimi oblikami in anahronizmi (slovenski literarni jezik 19. stol.), z aluzijami na slovenske avtorje (Levstik, Cankar, Kajuh…), z nostalgijo po dobrih starih časih, z uporabo tragične renesančne forme in blank verza. V besedilo vpleta vznesene govore in poezijo.


Tudi lik vodje, senilnega Vidica, doktorja, profesorja, direktorja, admirala, faraona, monarha in načelnika, ki noče v pokoj, je za današnjega bralca verjetno še bolj vsestranska in večplastna pojava kot v času nastanka Jesihove igre. Vsi mlajši moški, podrejeni  Blatnik, Brumen, Grilc, Hrepevnik, Vizjak in Šacapan, so med seboj rivali in zavezniki, konkurenti in nasprotniki v igri za predstojništvo  in za naklonjenost ženskega dela zasedbe. Poleg medgeneracijskih trenj so namreč v ospredju predvsem erotični odnosi. Dogajanje se seli iz mesta na vas, iz vrta na inštitut, iz dvorane na igrišče za golf. Z vratolomno hitrostjo se odvije ogromno število pogovorov in situacij, čisto na koncu pa temo minevanja in smrti, ki jo simbolizira postavitev spomenika jezikoslovcu Rostoharju, zamenja tema novega rojstva, novega začetka.
na vrh

 

 

BESEDILO


na vrh