design: kamerad
powered by: e-orbit
Emil Filipčič: VESELJA DOM

PODNASLOV

Prizori iz zakonskega življenja T. in P. Na hrbtni strani naslovne strani je besedilo podnaslovljeno kot nova komedija. Zvrstno je besedilo težko opredeljivo: izziva smeh, ki ga v naslednjem prizoru zamenja groteskna farsičnost. Ta meji na tragično, vendar ostaja v okvirih parodije. Zaradi mešanice zvrsti, žanrov in slogov, pa tudi zaradi jezika, ki je primarno igra oziroma poigravanje in ne sredstvo komunikacije, je igra najbližje dramatiki absurda.



DRAMSKE OSEBE / VIR / PRVA UPRIZORITEV / O AVTORJU / PUBLICISTI, KRITIKI IN LITERARNI ZGODOVINARJI O DRAMATIKI EMILA FILIPČIČA / IZDAJE, TIPKOPISI IN ROKOPISI / VESELJA DOM, ZBIRKA DRUŽINSKIH IGER / O BESEDILU / BESEDILO



DRAMSKE OSEBE: ženska in moški oziroma zakonski par



VIR

Besedilo je izšlo v gledališkem listu Slovenskega mladinskega gledališča (1996/97, št. 1).




PRVA UPRIZORITEV

17. avgusta 1996 na festivalu Ohridsko poletje in14. septembra 1996 v spodnji dvorani SMG. Zakonski par sta odigrala Olga Grad in Niko Goršič, ki je igro tudi režiral (kot Nick Upper). O intenzivnem ustvarjalnem dialogu med režiserjem oziroma ustvarjalcema uprizoritve in avtorjem priča tudi njegovo posvetilo na začetku besedila (Igralcema Olgi in Niku). Emil Filipčič je v prologu igre nastopil kot avtor.




O AVTORJU

Pisatelj in dramatik Emil Filipčič (1951) je vsestranski ustvarjalec z izjemno obsežnim literarnim opusom. Še pred prvimi književnimi objavami je stopil na sceno s provokativno nadaljevanko Butnskala na Radiu Študent (skupaj z Markom Dergancem). Tudi prvo prozno delo Kerubini je napisal v tandemu (z Brankom Gradišnikom).

Za Filipčiča je značilen sproščen, igriv in humoren slog, poln mitoloških, političnih, literarnih, filozofskih in celo športnih referenc. Medbesedilne in metafikcijske navezave ustvarjajo občutek anarhije, ki se izživi v žanrskem kaosu in nenehnemu rušenju stereotipov. S prvim samostojnim romanom Grein Vaun (1979) se je uveljavil kot eden vodilnih protagonistov tako imenovane nove slovenske proze, z dramskim prvencem Kegler (1981) pa je z nenavadnimi in radikalnimi satiričnimi potezami nakazal poglavitne značilnosti svoje gledališke pisave. V ozadju avtorjevega literarnega sveta lahko slutimo hipijevsko gibanje, komune, eksperimentiranje z drogo, bitniško literaturo in seksualno revolucijo. Vse pa se začenja s parodičnim odnosom do literarnega kanona in ideologij, čeprav je v avtorjevih igrah ves čas prisotna literarna tradicija in si jih ne moremo predstavljati brez Pirandella, Jarryja, Becketta in predvsem Ionesca. V Filipčičevih tekstih prepoznamo vplive filmov Luisa Buñuela in predvsem Federica Fellinija, v avtorjevem pisanju pa so vidne tudi sledi popularne kulture od  Letečega cirkusa Montyja Pythona do Alana Forda. Filipčičeva dramatika je posvojila slovenske poskuse drame absurda in gledališko eksperimentiranje svojega časa (Gledališče Glej, Pekarna in predhodniki). Njegova pisava je cinično destruktivna in obenem parodično burleskna. Izvirna raba in kombiniranje grotesknih elementov ustvarja humor s pridihom absurda, tesnobe in žalosti. V nadrealistični maniri neumorno združuje fantastiko in stvarnost  in dosega humornost s pomočjo travestije, parodije in persiflaže. Z dramo absurda ga druži tudi subverzivna besedna komika: jezikovne igre, trivialne izjave, babilonska zmešnjava jezikov in jezikovnih registrov, ohlapen govor, nelogičnost, pomenska izpraznjenost, patetika in beckettovski razpad pomena. Njegova literatura vsebuje mnoge značilnosti postmodernizma: združevanje na videz nezdružljivega, hitre menjave vzvišene evforičnosti in banalnega, mešanje visoke in nizke literature, popkulture in klasike, uvajanje metafikcije in vsestransko slogovno sproščenost.

Avtorjeva dramatika je imela velik odmev v slovenskem kulturnem prostoru, saj je bilo kmalu po nastanku uprizorjenih kar osem njegovih del. Po Keglerju (SNG Maribor, 1981) so zavzeli gledališke deske še Ujetniki svobode (SMG Ljubljana, 1982), Altamira (SNG Ljubljana, 1982) in Bolna nevesta (SMG Ljubljana, 1984). Sledilo je besedilo Atlantida (SMG Ljubljana, 1988) in File – baron Münhausen, ki je bilo uprizorjeno kot Božanska tragedija (PG Kranj, 1989), drama 20th Century Fox (radijska igra z naslovom Stampedo, 1990), Psiha (SMG Ljubljana, 1992) in Veselja dom (SMG Ljubljana, 1996). V naslednjem desetletju je bila uprizorjena lutkovna igra Kralj Alkohol (LG Ljubljana, 2002). Nekaj besedil še čaka na svojo odrsko realizacijo: Bakhantke (1992), Neuničljivi (1995), Suženj akcije (ali Kralj Peter Šesti, 1997) in Župnik (2002). V zadnjem času je bila uprizorjena gledališka različica Butnskale (koprodukcija SMG Ljubljana in PG Kranj, 2016) in komedija Figaro se ženi (1994, bralna uprizoritev, SNG Ljubljana, 2016).

Roman Ervin Kralj (1986) je prava literarno-vrstna mešanica, saj je avtor vanj vključil tudi igri Altamira in Bolna nevesta, roman Jesen je (1995) pa vsebuje tudi komedijo Psiha. Vmes je izšel še roman X-100 (1988). Sledijo: Keopsova piramida (2005), Problemi (2009, nagrada Prešernovega sklada), Mojstrovka (20123), Skrivnost užitka (2013) in Serafa s Šarhove 2 (2015). Avtor je izdal tudi nekaj zbirk kratkih zgodb in napisal scenarije za Tri prispevke k slovenski blaznosti (Kroniko norosti, 1983), mladinski film Maja in vesoljček (1988) in Butnskalo (1995). V zadnjih dveh je tudi igral (v Butnskali glavnega junaka Ervina Kralja). Igral je tudi v filmih Francija Slaka (Eva, Krizno obdobje) in v uprizoritvah svojih iger: nastopil je kot Dingo v Altamiri, Adolf v Božanski tragediji, Emil Filipčič v drami Veselja dom in v lutkovni igri Kralj Alkohol. Igral je tudi v dramskih delih drugih avtorjev: v komediji La discreta enamorada Lopeja de Vege (MGL, 1988), v Feydeaujevi Bolhi v ušesu (SNG Ljubljana, 1996), v Gogoljevem Revizorju (1997) in v Jovanovićevi Kliniki Kozarcky (SSG Trst, 1999).




PUBLICISTI, KRITIKI IN LITERARNI ZGODOVINARJI O DRAMATIKI EMILA FILIPČIČA

Pri predstavitvi zapisov o Filipčičevi dramatiki smo se zaradi obsežnosti gradiva, ki ga imamo v Slovenskem gledališkem inštitutu, osredotočili predvsem na tekste , ki obravnavajo avtorjev dramski opus v celoti ali pa ga poskušajo umestiti v širši literarnozgodovinski kontekst. Nekateri predstavljeni članki iz knjižnice SLOGI so dostopni tudi na spletu. Na tem mestu posredujemo tudi nekaj povezav na članke, ki so dostopni le v elektronski obliki.

Prvi obsežen zapis o dramskih besedilih Emila Filipčiča je objavil Taras Kermauner leta 1984 v Problemih  (Zadnja stopnja ludizma, 22. 1984, št. 9-11, str. 112-122).

Besedilo je pod spremenjenim naslovom (Meje ludizma ali ponovna sla po nacionalni moči) natisnjeno tudi v knjigi Zgodovina Lipicanije, Današnja slovenska dramatika 4 (Slovenski gledališki muzej, 2001).

Kermauner se je s Filipčičevimi teksti ukvarjal tudi v svojem zadnjem delu o dramatiki, ki ga je objavil (Med dramatiko in spominom, podnaslov Med sanjami in budnostjo, 2008).

http://www.kermauner.org/knjige/2008%201%20Med%20dramatiko%20in%20spominom%20_MSB2_.pdf

V Digitalni knjižnici Slovenije je dostopna postumna objava dela Medvedova dramatika (Duhovniki, meščani, delavci 4, 2012). Med drugimi dramskimi avtorji je Kermauner obravnaval tudi Filipčiča:

https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GSQSDYOD/?euapi=1&query=%27keywords%3dkermauner%2c+taras%27&pageSize=25&ftype=knjige

Na Kermaunerjev članek se navezuje tudi misel Tomaža Toporišiča:

»Filipčičeve naslednje komedije osemdesetih oziroma odštekane črne komedije, npr. Atlantida, so po mnenju Tarasa Kermaunerja, ki se mu pridružujemo, pomenile dopolnitev Filipčičeve dramatike s konkretno analizo sedemdesetih let na Slovenskem. In tako kot je Atlantida na poseben, filipčičevski parataktični  način spodnašala politično 70.let (še naprej uporabljamo Kermaunerjevo argumentacijo), namreč tisto partijsko partizanske generacije in njenih mladostniških oponentov, ki so se znašli na robu kriminala, droge, videza, igre, niča, Psiha deset let kasneje obračunava z drugim in drugačnim zgodovinskim obdobjem oziroma sedanjostjo: s poosamosvojitveno Slovenijo.« (Zvon, 10. 2007, št.  3, str. 54)

Tomaž Toporišič v deset let mlajši analizi odnosov med dramskimi besedili in različnimi mediji med drugimi slovenskimi dramatiki oziroma njihovimi deli obravnava tudi vse štiri »inkarnacije« Butnskale, radijsko igro, film, strip in gledališko uprizoritev (Slavistična revija, 65. 2017, št. 1, str. 53-64):


http://www.srl.si/sql_pdf/SRL_2017_1_06.pdf

Filipčičevi dramatiki je v veliki meri posvečena tudi 12. številka gledališke revije Maske (III. 1988-89). Poleg natisa Atlantide in slik z uprizoritev avtorjevih tekstov (17 fotografij in plakatov) je v reviji objavljena analiza nekaterih Filipčičevih iger z naslovom Patologija sodobne drame, ki jo je napisal Simon Kardum (str. 29-39).

V Zborniku Postmoderna in sodobna slovenska dramatika Tina Kosi avtorjeve igre analizira v odnosu do postmodernizma (Dramatika Emila Filipčiča, AGRFT, 2005).

V knjigi Slovenska dramatika v drugi polovici 20. stoletja je avtorica Silvija Borovnik Filipčičevi dramatiki namenila samostojno poglavje (Slovenska matica, 2005):

Matevž Rudolf je v svojih zapisih obravnaval Emila Filipčiča kot predstavnika drame absurda:

»Filipčič gradi svoje drame predvsem na grotesknosti, ki je ena izmed osnovnih značilnosti drame absurda. Z grotesko Filipčič odkriva v stvareh resnico, ki je bodisi zakrita ali pa največkrat tabu. Njegov komični milje je, kot smo že omenili, asociativna komika intelekta, ki temelji na neobičajnih besednih povezavah in spajanju njihovih pomenov z nepričakovanim, celo bizarnim.«

Gre za misel Matevža Rudolfa v obsežnem članku v reviji Jezik in slovstvo (Emil Filipčič med ludizmom in dramo absurda, JiS 53. 2008, št. 5, str. 61). Avtorjeve gledališke igre je Matevž Rudolf obravnaval že v diplomski nalogi (Emil Filipčič in drama absurda, Filozofska fakulteta, 2005).

https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-IWGDQXEP/?euapi=1&query=%27keywords%3dfilip%c4%8di%c4%8d%2c+emil%27&pageSize=25

Analizo Filipčičeve dramatike je Rudolf objavil tudi v gledališkem listu, ki je izšel ob uprizoritvi  Butnskale (Absurd? Absurd!,  Gledališki list Prešernovega gledališča Kranj in Slovenskega mladinskega gledališča 2015/16, str. 18)

https://issuu.com/slovenskomladinskogledalice/docs/mladinsko_butnskala_list_03

Blaž Lukan je z zapisom Drama kot (samo)kreacija pospremil izid devetih Filipčičevih dramskih besedil (Drame, Cankarjeva založba, 2014, str. 701-715).


Omenjeno izdajo so med drugimi ocenili tudi kritiki Anja Radaljac, Matej Bogataj in Aljaž Krivec:

Anja Radaljac je o Dramah pisala v spletni izdaji Literature (19. 3. 2015).

http://www.ludliteratura.si/kritika-komentar/dalec-je-resnica-in-drugje/

Matej Bogataj je izid Filipčičevih Dram predstavil v Mladini (6. 11. 2015, št. 45, str. 70) in v oddaji S knjižnega trga na Radiu ARS.

http://www.mladina.si/170624/emil-filipcic-drame/

https://www.rtvslo.si/kultura/beremo/emil-filipcic-drame/367614

Aljaž Krivec je svoj zapis o Filipčičevi dramatiki objavil v reviji Sodobnost (79. 2015, št. 10, str. 1395-1397)

https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5Y0II0DJ/?euapi=1&query=%27keywords%3dkrivec%2c+alja%c5%be%27&pageSize=25

Tone Smolej je v svoji raziskavi o slovenski recepciji Pierra Corneilla med drugim pisal tudi o Filipčičevi adaptaciji Psihe, ki jo obravnava kot primer travestije klasičnega besedila.

http://www.jezikinslovstvo.com/pdf.php?part=2016%7C3-4%7C141%E2%80%93150

Ob premieri Butnskale so v Kranju 29. marca 2016 organizirali simpozij o Filipčičevi dramatiki. Nekateri sodelujoči avtorji so objavili dele svojih prispevkov v gledališkem listu, ki je izšel ob uprizoritvi, Aldo Milohnić pa je svojega predelal v članek Filipčičeva Atlantida, ki je bil objavljen v reviji Literatura (29. 2017, št. 307-308, str. 215-225).

http://www.pgk.si/novice/emil_filipcic_-_mini_simpozij/100

Simpoziju o Filipčičevi dramatiki sta posvečena tudi dva dela radijske oddaje Oder: v prvem, z naslovom O (ne več) dramatiki Emila Filipčiča, sta predstavljena prispevka Alda Milohnića in Muanisa Sinanovića. Predvajan je bil 19. aprila 2016 na radiu ARS.

http://4d.rtvslo.si/arhiv/oder/174401248

Besedilo Matevža Rudolfa z naslovom Emil Filipčič, norčavi stvarnik sveta, je bilo predvajano teden dni pozneje (Radio ARS, Oder,  26. 4. 2016).

https://4d.rtvslo.si/arhiv/oder/174403199

V Slovenskem gledališkem inštitutu imamo shranjene tudi gledališke liste in ocene uprizoritev Filipčičevih dramskih besedil, intervjuje z avtorjem in predstavitve njegovih del, objavljene v dnevnem časopisju.

 



IZDAJE, TIPKOPISI IN ROKOPISI

1.    REVIJE, GLEDALIŠKI LISTI, MONOGRAFSKE PUBLIKACIJE

Knjižna izdaja devetih Filipčičevih iger je leta 2014 zapolnila veliko vrzel: več kot dve desetletji so bili nekateri njegovi dramski teksti dostopni le v revialnih izdajah in v gledaliških listih, večina pa jih je ostala v tipkopisni obliki. Tri drame je avtor vključil v svoja romana Ervin Kralj in Jesen je.

Prvo Filipčičevo dramsko besedilo, ki je bilo natisnjeno, je igra z naslovom File – baron Münhausen (Mentor, 1986, št. 2).

Istega leta sta v romanu Ervin Kralj (1986) izšli igri Altamira in Bolna nevesta.

Čez tri leta je v reviji Maske izšla drama Atlantida  (3. 1989, št. 12, str. 103 - 116)

Kot izviren prispevek k mešanju literarnih zvrsti naj omenimo še besedilo Kako naj odgovorim Francetu Piberniku? Namesto odgovorov na vprašanja literarnega zgodovinarja je Filipčič Francetu Piberniku poslal kar odlomek iz Atlantide, ki je tako delno objavljena tudi v knjigi Razmerja v sodobni slovenski dramatiki (1992, Knjižnica MGL, št. 114).

Gledališka igra Psiha je bila prvič objavljena ob praizvedbi v gledališkem listu (Gl. list SMG, 1993/94):

Drugič je Psiha izšla kot del Filipčičevega romana Jesen je (1995):

V štirinajstdnevniku Razgledi je bil leta 1996 objavljen petnajsti prizor iz Filipčičevih Bakhantk (6. 3. 1996, št. 5, str. 28) s spremnim besedilom Borisa Pintarja (Bakhantke v ptičjem gaju).

Ob uprizoritvi igre Veselja dom so v Slovenskem mladinskem gledališču natisnili besedilo v gledališkem listu (1996/97, št. 1).

V reviji Dialogi so leta 1998 izšla prva tri dejanja drame Suženj akcije (36. 1998, št. 11-12, str. 79-110).

Leta 2014 je izšel izbor avtorjevih iger:


2.    TIPKOPISI IN ROKOPISI

Filipčičeva dramska besedila so bila pogosto uprizarjana, zato se je v Slovenskem gledališkem inštitutu nabralo precej tipkopisov njegovih dram. Na tem mestu predstavljamo le tipkopise neobjavljenih del in tipkopisne različice objavljenih dramskih besedil, ki so naslovljene drugače kot njihove končne verzije v tiskani obliki.

16. februarja 1989 je bila v Prešernovem gledališču v Kranju praizvedba Božanske tragedije, ki je predelava igre File – baron Münhausen in je objavljena tudi na naših spletnih straneh.

Med neobjavljenimi in neuprizorjenimi avtorjevimi besedili so tudi Bakhantke (sig. K t 3111) in Neuničljivi (sig. K t 3386). Obe sta objavljeni na naši spletni strani.

V knjižnici SLOGI imamo kopijo rokopisa zadnjega, petega dejanja igre Suženj akcije (1997, sig. K t 2789):

Neuprizorjeno dramo Župnik imamo v knjižnici v dveh različicah, novejšo pa smo objavili tudi na spletu.

21. decembra 2002 je bila v ljubljanskem Lutkovnem gledališču premiera besedila Kralj Alkohol (s podnaslovom delirij z lutkami in živo glasbo v treh dejanjih). Igra, ki jo je sooblikovala in režirala Barbara Bulatović, ni bila objavljena.

Enako velja tudi za priredbo dela Nikolaja Vasiljeviča Gogolja Začaran kraj, ki jo je Emil Filipčič napisal skupaj z Barbaro Bulatović, tudi režiserko uprizoritve. Premiera je bila v Šentjakobskem gledališču 29. decembra 2003.

Tudi gledališka različica Butnskale, ki je nastala leta 2016, še ni bila natisnjena, je pa dostopna na naši spletni strani in v naši knjižnici.




VESELJA DOM, ZBIRKA DRUŽINSKIH IGER

Filipčič je igri dal enak naslov, kot ga ima zbirka treh knjig Nika Kureta, ki je izšla med drugo svetovno vojno (Slovenčeva knjižnica št. 31-33, 1942, avtor je uporabljal še ime Miklavž Kuret). Popularne knjižice s podnaslovom Igre in razvedrila v družini vsebujejo uganke in navodila za igranje družabnih iger. Avtor je leta 1969 izdal izbor iz vseh treh knjig pod naslovom Vesele ure.

Na notranjih ovojnih straneh sta v gledališkem listu natisnjeni reprodukciji prve in zadnje strani Kuretove knjige. Na 21. strani so kot uvod v dramsko besedilo natisnjeni verzi iz medvojne izdaje.



O BESEDILU

KOMORNO, INTIMNO, DOMAČE

Drugače kot v drugih avtorjevih igrah, kjer hitro naštejemo deset, dvajset ali celo trideset oseb, je zasedba komorna. Veselja dom je zato v Filipčičevem opusu prav poseben tekst: odnos med protagonistoma je izostren, skrajno naelektren. Njuna izolacija avtorju omogoča, da partnerski odnos prepričljivo spremeni v pekel na zemlji. Odnos je obremenjujoč, naporen, mučen ali celo brezizhoden. Bedno životarjenje zakonca pripelje do dogovora o skupnem samomoru, ki pa se ne zgodi: na koncu se resignirano vrnemo na začetek.

Dialogi, ki spominjajo na Ionesca, vsebujejo pester nabor (pop) kulturnih referenc. V Pikijeve in Poldkine replike Filipčič vpleta tudi posamezne bolj ali manj znane osebe iz »realnega« sveta« (na primer Sonjo Heine, Janeza Gradišnika, Davorina Sadarja, Dragana Živadinova). Celo vulgarnost in (verbalna) seksualnost sta na poseben način »domačijska«: Veselja dom se ne dogaja kjer koli. Trdno je zasidran v Sloveniji in vpet v lokalno sceno.


DRUŽINSKE IGRE

Zbirka družinskih iger Veselja dom je sinonim za razvedrilo in brezskrbno kratkočasje. V krogu družine in prijateljev naj bi nas razveseljevala in nam zapolnila prosti čas. Filipčič tokrat zelo hitro opravi z veseljem in se potopi v ironijo. Običajna vznesenost, značilna za dialoge večine njegovih dramskih besedil, je v tem tekstu bolj kratke sape. V Filipčičevi »družinski igri« sicer res prevladujejo humor, besedne igre, absurdni dialogi in šaljivost, vendar z roko v roki z brezupom, nasiljem, zdolgočasenostjo in dušečo rutino.

Na začetku par podleže poročni evforiji in želji po nenehnem fotografiranju srečnih trenutkov. Uvodna vznesenost se kmalu preobrazi v prepire, medsebojne žalitve, nenehne grožnje z ločitvijo in v mučno ujetost v konvencijo. Navidezno jo sicer razbijajo vulgarnost, perverznost in sado-mazohistični vložki, vendar zakonca začneta najedati nihilizem in obup. Brez konkretnega povoda se odločita za skupen samomor. V dogajanje s telefonskim klicem poseže Nadangel Mihael in prepreči njuno zastrupitev oziroma harakiri. Tako lahkotno, kot sta se odločila za samomor, se zdaj iz povsem banalnih razlogov odločita, da bosta še naprej živela drug z drugim.


ZAKON JE VOJNA, KI LE NA VIDEZ OHRANJA ŠPORTNA PRAVILA

Včasih Veselja dom spominja na športno igro, vendar športni boj neopazno in hitro preide v totalno vojno, v kateri udeleženca ne izbirata sredstev. Nenehna borba, stalnica avtorjevih iger, je tokrat skoraj klavstrofobična, omejena na utesnjene dimenzije boksarskega ringa. Vzroki za nastanek vojne so banalni, potek je nepredvidljiv, konec pa je za obe strani katastrofa in nikomur ne prinaša zmage.


SPOLNE IN DRUŽBENE VLOGE, FEMINIZEM IN MAČIZEM

Čeprav se žena in mož precej enakopravno trpinčita med seboj, so v tekstu prisotni podtoni moške (pre)moči in neenakopravnosti med spoloma, zato Pikijeva obljuba, ki jo da Poldki v zadnjem prizoru, izzveni dvoumno:

Žena: Kaj bova pa zdaj?

Mož: Nič, živela bova tako kot prej.

Žena: Z eno besedo – formalno.

Mož: Natanko tako.

Žena: Samo, da bova zdaj obrnila vloge. Ti boš lupil krompir, ti boš zibal plastičnega dojenčka, ti boš pometal in gledal na uro, jaz bom pa pijana prihajala iz svobodoljubnih sestankov.

MOŽ: Meni je prav, samo da bo otrok srečen…



BESEDILO