design: kamerad
powered by: e-orbit
Denis Poniž
Cenzura in avtocenzura v slovenski dramatiki in gledališču 1945-1990
2010

Slovenski gledališki muzej, 2010


133 str., broširano

Knjiga je natisnjena v dveh jezikih, v slovenskem in angleškem.

Cena: 15 evr


Četudi je cenzura stara toliko kot literatura, ugotavlja Denis Poniž, in je skozi stoletja dobivala najrazličnejše oblike, so komunistični režimi v drugi polovici 20. stoletja, v tistem delu Evrope, ki se je po letu 1945 znašel za t. i. železno zaveso, z vso ihto skrbeli, da bi literatura ostajala v »ogradi« primernosti in skladnosti z vladajočo ideologijo. Tudi na Slovenskem smo bili priča cenzurnim posegom oblasti in to še zlasti na področju izvirne dramatike in gledališča. Poniž se v svoji razpravi loti raziskave tega strukturno zapletenega pojava, ki dobiva tudi oblike »nevidne« cenzure in/ali samocenzure, ta pa se kaže kot ena najbolj sprevrženih oblik  (samo)omejevanja ustvarjalnosti. V kratki in zgoščeni raziskavi Poniž razkriva vzvode, ki so v prvih dveh povojnih desetletjih vodili v (samo)cenzuriranje tako oblast kot avtorje same. V razpravi sledimo usodam posameznih dramatikov, kot npr. Igorja Torkarja, Jožeta Javorška, Daneta Zajca in še zlasti »perspektivovske« skupine dramatikov (Dominik Smole, Primož Kozak, Peter Božič, Dušan Jovanović). Avtor posveti posebno pozornost Topli gredi Marjana Rožanca, ki je ob premieri leta 1964 doživela prekinitev in zatem še prepoved.


Ena od pomembnih Poniževih ugotovitev je, da je najbolj učinkovit pritisk na avtorje velikokrat izvajala kar sama institucija, ki je nase prevzela vlogo neformalnega cenzorja.