design: kamerad
powered by: e-orbit
Bogomila Kravos
SAG - TRST (Slovensko amatersko gledališče Trst od sezone 1971/72 do sezone 1976/77)
2012

Izdano s privoljenjem nekdanjih članov vodstva Sergeja Verča, Ivana Verča in Borisa Kobala


Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2012

 


136 str.: ilustr.; 21.5 cm

slv

ISBN 978-961-6860-07-9

 


Cena: 8 EUR


Spletna prodaja


 


Ko je Josip Vidmar konec šestdesetih let prejšnjega stoletja vpeljal términ skupnega slovenskega kulturnega prostora in je slovenska uradna politika razumela to kot svojo dolžnost, je bila slovenska kulturna dejavnost na Tržaškem, ki se je dogajala zunaj Slovenskega gledališča (od 1976 imenovanega Slovensko stalno gledališče), deležna manj pozornosti.


V času, ko sta v Ljubljani delovala Eksperimentalno gledališče Glej in Gledališče Pekarna, ki sta nadaljevala izročilo Odra 57, je v Trstu delovalo Slovensko amatersko gledališče (SAG). Kot mnoga gledališča v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, se je tudi SAG zavzemal za »sistematično uvajanje sodobnega gledališkega prepričanja in hkrati odganjanje in preprečevanje starega in zastarelega«. Pogled iz Ljubljane je redko segel do Trsta, kljub temu, da je SAG gostoval v Mestnem ljubljanskem gledališču, na Borštnikovem srečanju ali na tedaj zelo uglednem festivalu študentskih gledališč MFSK v Zagrebu. Entuziazem, ki ni bil obremenjen s konvencijami, je prepoznala tudi publika.


Knjiga dr. Bogomile Kravos o SAG, ki je delovalo pet sezon (1971/1972 - 1976/1977), s časovne distance slika stanje duha v polpretekli tržaški gledališki zgodovini. Sobivanje SAG s slovenskim poklicnim gledališčem v Trstu ni trajalo dolgo, saj se je slovenska tržaška politika v podobi obeh »krovnih organizacij« nenadoma ustrašila nastavljenega ogledala. Jeseni 1975 je prišlo v Trstu do konflikta: kabaret Pappenstory, ki bi slovensko »zamejsko« politiko v duhu italijanskega izročila soočil z njeno podobo, je doživel svojo »premierno uprizoritev« in hkrati tudi »zadnjo reprizo« kar na sestanku »sagovcev« s politično elito. S to epizodo je bila usoda SAG zapečatena.


Želja »sagovcev«, da bi sledili načelom svoje gledališke poetike, se je pokazala kot (politična) naivnost, ki svoje umetnosti ni utemeljevala na kompromisih, torej na temelju dnevne politike. Kot v spremni besedi ugotavlja Ivo Svetina, je »štorija o papanju«, kot bi lahko prevedli naslov neuresničenega kabareta, tudi štorija o »požrešnosti« politike, desne ali leve. Ta zasleduje zlasti svoje interese in ne interesov narodne skupnosti.