design: kamerad
powered by: e-orbit
Mirko Mahnič
Temelji slovenskega gledališča
Razstavni katalogi, 1967

Ob 100-letnici ustanovitve Dramatičnega društva

 

Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 1967


 

Uredil: Mirko Mahnič

 

48 str.; ilustr.; 20 cm

slv

 


Razstavo uredila in pripravila: Mirko Mahnič in Viktor Molka

 

Gostovanja razstave:
6.10.-30.10. 1967 – Narodni muzej Maribor
15.11.-26.11.1967 – Salon Rotovž, Celje
20.12.-7.1. 1967 – Kulturni dom, Trst

 


Sto let, več ali manj?


V zadnjih mesecih, ko smo bili sredi dela za počastitev stoletnice ustanovitve Dramatičega društva, predhodnika in utemeljitelja Slovenskega narodnega gledališča, je bilo mogoče slišati tudi vrsto ugovorov, tako se zdi, posebej, terjajo pojasnilo.

Prvi ugovor: Na stoletnico Dramatičnega društva se pripravljamo, kakor da ne vemo več, kdaj in kje se je spočelo slovensko gledališče, vsaj že tristo let pred današnjimi proslavami.

Drugi: Kakšen smisel ima, da slavimo stoletnico društva, ki ga že dobrih dvajset let ni več?

In tretji: Je naše gledališče res že staro sto let? Kaj res lahko štejemo prizadevanja prvih let Dramatičnega društva, ko to niti svoje hiše ni imelo, že za delo urejenega, to se pravi poklicnega gledališča?


Kaj je po vsem tem resnica?

Prvo pojasnilo: Še vemo in z vsem spoštovanjem vsi in vselej govorimo in pišemo o študentovskih vragolijah iz leta 1657 in tam okrog: o širokopotezni zamisli patra Romualda, ki je že od leta 1721 organiziral znameniti Škofjeloški pasijon; o podjetnih Linhartovih kranjskih komedijantih, ki jih je prebudila francoska revolucija; o prizadevanju domačih meščanov v razgibanih mesecih po marčnih dogodkih 1848; o vseh teh in takih svetlih mejnikih, ki pa žal niso mogli uresničiti želje naših gorečih gledaliških ljubiteljev, da bi tudi pri nas zaživelo urejeno, predvsem pa strnjeno gledališko delo (kajti če že pišemo, da je star naš teater tristo let, moramo pripisati, še man spodbudno resnico: da bi mogli vse predstave prvih dveh stoletij prešteti na prste).

Drugo: ne gre za stoletnico dela, temveč za stoletnico u s t a n o v i t v e Dramatičnega društva; to (L e v s t i k o v o) društvo pa s tistim, ki je do leta 1945 ohranilo enako ime, pa potem zamrlo, pravzaprav ni v nobeni neposredni zvezi: resnično Dramatično društvo je že 1892. leta preraslo v ustanovo, ki se danes imenuje Slovensko narodno gledališče, pa je zakoniti dedič izročila (Levstikovega) Dramatičnega društva.

In še tretje: Res je, pravega, do kraja urejenega gledališča, to se pravi umetniškega gledališča s šolanimi (pa tudi redno plačanimi) igralci, s prav takim vodstvom, z lastnim odrom, s stalno publiko in z vsem, kar še sodi zraven, z uradno govorico rečeno »poklicnega« gledališča tudi še neposredno po letu 1867 nismo imeli, saj so dozoreli pogoji zanj šele ob dograditvi lastne, prve slovenske gledališke hiše 1892. leta. Temelji pa so bili vendarle postavljeni in delo od takrat naprej ni več zastalo, kako se je to dogajalo ob slehernem prejšnjem mejniku.


Če po vsem tem želimo in moremo določiti kak datum, ki pomeni začetek resnega in rednega (v zašetku res bolj po zamisli kakor po izpolnitvi te zamisli) gledališkega dela, potem je to edinole leto ustanovitve Dramatičnega društva.


Ni napačna trditev, da se je s p o č e l o slovensko gledališče v letu 1657, nemara še prej; r o d i l o pa se je v letu 1867.

 


Dušan Moravec (iz uvodnika v razstavni katalog)