design: kamerad
powered by: e-orbit
Jože Pengov
Razstavni katalogi, 2004

Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2004


Uredila Matjaž Loboda in Francka Slivnik


Avtorji besedil: Jože Pengov, Matjaž Loboda, Ivo Svetina, Edi Majaron, Jure Pengov, Črt Škodlar, Peter Dougan, Mirko Mahnič, Mihaela Šarič, Lojze Kovačič, Albrecht Roser, Fritz Wortelmann, Milan Čečuk


Fotografija: Tone Stojko, Arhiv Lutkovnega gledališča Ljubljana

 


82 str.: ilustr.; 30 x 23 cm

slv, povzetki v angleščini

ISBN 961-6218-76-x

 

 


Jože Pengov (1916-1968), direktor in umetniški vodja Mestnega gledališča v Ljubljani (danes Lutkovno gledališče Ljubljana), režiser, dramaturg, igralec, pisec, prevajalec, publicist in pedagog, promotor lutkovne umetnosti doma in po svetu, je s svojim delom postavil temelje sodobnemu lutkovnemu gledališču v Sloveniji. V tujini so ga cenili kot izjemnega strokovnjaka; dolga leta je bil član vodstva mednarodne lutkovne organizacije UNIMA. Z lutkami se je srečal že v zgodnji mladosti v rezbarski delavnici očeta Ivana, znanega slovenskega podobarja. Rasel in zorel je ob bratih – arhitektu, slikarju in kiparju – in se z lutkami preizkušal na marionetnem odru. Z dvajsetimi leti je pričel nastopati v pevsko-igralsko-zabavniškem duetu Jožek in Ježek v programu Radia Ljubljana in na raznih zabavnih prireditvah. Postal je član radijske igralske skupine in leta 1938 član Pavlihove druščine, ki je delovala pod vodstvom etnologa dr. Nika Kureta. Leta 1948 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Mestno lutkovno gledališče, kjer je Pengov leta 1950 prevzel mesto direktorja in umetniškega vodje. To je pomenilo začetek njegovega zrelega ustvarjalnega obdobja in začetek vzpona tega gledališča.


Prelomna je bila uprizoritev znamenite igre Jana Malika Žogica Marogica (1951), predstave, ki še danes navdušuje stare in mlade. Z marionetnimi igrami Mojca in živali, Zlata ribica in Obuti maček je popeljal gledališče pred mednarodno občinstvo gledališkega festivala v Dubrovniku (1955). V širši svet pa je prodrl z gostovanjem igre slovenskega avtorja Frana Milčinskega Zvezdica zaspanka na festivalu v Bukarešti (1958) ob VI. kongresu UNIMA, kjer je predstava doživela velik uspeh. Igra je bila kmalu prevedena v več jezikov, gledališče pa je bilo povabljeno na festival v Bochum. Zelo uspešna je bila tudi predstava Ostržek, ki jo je leta 1961 v Düsseldorfu posnela nemška televizija. Zadnja Pengovova velika uspešnica na odru Mestnega lutkovnega gledališča je bila priredba pravljice Otfrieda Preusslerja Mala čarovnica, ki jo je na filmski trak posnela televizija v Stuttgartu. Ko je leta 1968 zapustil Mestno lutkovno gledališče, je v Lutkovnem gledališču Dravlje začel pripravljati Trdoglavčka Jana Wilkowskega. Žal premiere ni dočakal, malo gledališče pa je pozneje prevzelo ime prav po Jožetu Pengovu.


Lutke, fotografije, scenski in kostumski osnutki, ohranjeni zvočni in video posnetki Pengovovih predstav prikazujejo umetnika, ki je lutkarstvo razumel kot tisto gledališko umetnost, ki se zmore s preprostimi sredstvi dotakniti tako otroškega kot odraslega gledalca.


(Tina Recek, 20.5.2004, Delo)


O razstavi